Še takrat, ko vzklije majhna želja po tem, da bi kaj naredil, se pojavi hobotnica in jo zaduši s svojimi lovkami. Je neusmiljen sovražnik. Odrasla sem v veliki družini, v kateri nisem mogla odprto izražati svojih čustev. Celo zdaj, po tem ko sem se dolga leta pogovarjala s psihiatri in terapevti o svojih čustvih, težko najdem prave besede.

Velika depresivna motnja je vplivala na moje odnose z ljudmi. Iskreno, dolgih pet let sem dvomila v ljudi. Umaknila sem se vase in se izogibala tesnejšim odnosom. Zavrgla sem svojo staro SIM kartico, z nikomer se nisem hotela pogovarjati. Otroci so mi skušali pomagati, zlasti moj sin. Ko se je hči zaradi službe preselila v Južno Korejo, so se odločili, da bi mi lahko sprememba okolja pomagala. Plačali so mi let in zdravljenje. Vendar pa so jezikovne prepreke v komunikaciji z zdravniki, privedle do napačnega zdravljenja, kar je moje stanje še poslabšalo. Kot vernica imam upanje. To upanje je z mano ves čas te poti. Kadar čutim strašno praznino in nobene želje po življenju, se zanašam na molitev. Kot mama si želim, da ne bi bila v breme mojima dvema čudovitima otrokoma. In sanjam o svoji lastni hiši. Po tem ko sem jo izgubila pred 16 leti, sem morala zamenjati več najemniških stanovanj. Zavedam se, da je v meni veliko nerešenih težav. Delam na sebi, a je težko. Drugim bolnikom z veliko depresivno motnjo želim sporočiti: bodite hvaležni, kadar vam družina in prijatelji pomagajo, kajti brez topline, skrbnosti in podpore je težko okrevati."