Ivan, star 37
“Nikoli ne bi ugotovili, da imam depresijo. Ni videti tako. Včasih, ko 'sem videti' najmanj depresiven, najbolj trpim. Dober sem v tem, da peljem 'normalno' življenje in se skušam vključiti vanj. Skrivam se za lažnim smehom in nasmehi. Zakaj to skrivam? Verjetno zaradi ponosa. Moškim ni dovoljeno biti depresiven. Če priznam, da imam depresijo, pomeni, da nisem dober mož ali oče, ker bi moral biti sposoben narediti vse, kajne? Tako razmišljam. Glasba je moje življenje. To sem jaz. Zato jo poučujem, verjetno. Imam majhno leseno piščal, ki so mi jo dali stari starši, ko sem imel 10 let, in še vedno igram na njo, ko sem potrt.
Prijetno je improvizirati od ene note do druge. Ni besed, s katerimi bi opisal, kako se počutim, ko sem na tleh. Moje misli postanejo popolnoma preplavljene. Misli in spomini se zlivajo iz najtemnejših kotov mojega uma. Resnično se moram boriti sam s sabo, da ne utonem v črnino. Ko se to zgodi, postanem neznosen. Popolnoma izgubim kontrolo nad svojimi čustvi. Postanem vznemirjen in razdražljiv ter imam neracionalne izpade, ki jih moja žena in otroci ne razumejo. Že najmanjša stvar me razburi. To je izčrpavajoče. Včasih pa se mi zgodi, da iz jeze, depresivnosti, postanem kljubovalen... Doživljam sunke energije, s katerimi se zamotim. Letim po učilnici in hlinim navdušenje, kadar kdo zadene pravo noto. In upam, da se bom tako odmaknil od roba. Eden najbolj frustrirajočih vidikov moje depresije je njena nepredvidljivost. Lahko je kruta in neodpustljiva. Govorjenje o njej mi nikoli ni pomagalo. In nikoli ne bo šla stran, čeprav jo lahko z ustreznim zdravljenjem obvladam.
15 let življenja z veliko depresivno motnjo, da sem končno postal bolj zadovoljen sam s sabo in svojim delom. Pot je bila dolga in težka, a resnično vredna truda. In preživel sem. Preživljam."