Ves čas mi je nek glas govoril, da sem nesposobna, grozna oseba, smet. Da me nikoli nihče ne bo imel rad in me niti ne bi smel imeti rad. Nekega dne je prijateljica pripomnila, da se že dolgo ne smejim. Spomnim se, da sem bila presenečena in sem skušala ugotoviti, ali je to res. Bila je tako majhna stvar, a mi je pomagala uvideti, kako resne so bile stvari. Kot da bi hodila v spanju in se nenadoma zbudila. To mi je tudi pomagalo, da sem spoznala, da sem bila včasih drugačna. Takrat sem šla k svetovalki. Poslala me je k psihologu, ki mi je po nekaj pogovorih o mojem počutju, postavil diagnozo depresije.

Bilo pa je huje kot depresija. Vzela sem si leto premora med študijem. Dolgo obdobje sem po cel dan ostajala v postelji. Počutila sem se, kot da mi je spodletelo in da sem zavrgla vsako priložnost, da bi bila normalna. Čez čas sem, ko je mama prišla domov iz službe, sedela pri njej v kuhinji, ko je kuhala. Sčasoma sem začela rezati zelenjavo namesto nje. In zdaj jaz kuham, medtem ko ona govori. To je najina rutina. Kuhanje je tako preprosta, kreativna stvar. Všeč mi je občutek in vonj sestavin, sveža zelišča in podobno, poleg tega se dobro počutim tudi zato, ker delam nekaj za druge. Sprijaznitev z dejstvom, da imam depresijo, mi je pomagala doumeti, da ta žalost ne predstavlja tistega, kar sem kot oseba. Morda bo vedno bo prisotna, vendar vem, da imam lahko več dobrih dni, če pustim ljudem, da mi pomagajo."